Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
EuroCup
NBA
Slovenija
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Brez bolestnih in nerealnih ambicij ter daleč od garnitur Košarkarske zveze Slovenije in, vsaj za zdaj, tudi daleč od prve lige nova košarkarska poglavja pišeta nekdanja vrhunska košarkarja in slovenska reprezentanta Marko Maravič in Sašo Ožbolt. Ob koncu tedna sta si znova segla v roke, in sicer na obračunu vodilne in predzadnje ekipe 2. SKL.
“Ne, ne. Nič se ni spremenilo,” se je v soboto nasmehnil Sašo Ožbolt, ko smo ga po novi zmagi njegove Plame Pur proti Ljubljani v 2. SKL vprašali, ali še vztraja pri življenjsko-košarkarski filozofiji, ki nam jo je v zadnjih letih večkrat pojasnil. Kot trener se je namreč zavestno umaknil na nižjo tekmovalno raven, svoj športni in notranji mir pa našel v Ilirski Bistrici, kjer vlada prava košarkarska evforija, a na zdravih temeljih in v lokalno obarvanih okvirih.
“Ilirska Bistrica, to je to. Bazen košarkarjev je, kakršen je. Realno? Je majhen. A delamo. Z okoljem sem, kot sem vam dejal, zadovoljen. Veliko mi pomeni, da so me sprejeli. Spoštujejo moje delo. To mi veliko pomeni. Hkrati pa mi omogoča uresničevanje moje košarkarske filozofije. To me notranje izpopolnjuje. Vem, da obstaja višja raven, ki pa zahteva popolno košarkarsko predanost in predvsem stalne pritiske. Ne vem, ali si tega želim,” nadaljuje 44-letni Primorec, razpet med Portorožem in Ilirsko Bistrico.
Podobno razmišlja tudi njegov nekdanji reprezentančni in klubski soigralec v tedaj še evroligaški Olimpiji Marko Maravič, sicer trener Ljubljane. “Košarkarji, ki smo igrali na najvišji ravni, vemo, kaj je profesionalizem. Vemo, da mora biti uspešen trener 24 ur na dan predan košarki. Nadaljnjih 20 let. Morda sva se z Ožboltom tega malce prenajedla. Ker sva se odpovedovala vsemu, bi zdaj rada čas namenila tudi drugim stvarem, denimo družini,” pravi dve leti starejši Ljubljančan.
Maravič, ki predvsem poleti deluje tudi kot individualni trener, obenem pa s Sportklubom sodeluje kot strokovni komentator, sicer ne skriva, da bi ga mikal večji košarkarski projekt. A ne za vsako ceno. “Zakaj KK Ljubljana? Gre za finančno omejen klub, v katerem pa ni nerealnih pričakovanj in zahtev. V ospredje lahko potiskam tiste, ki so pripravljeni delati. V preteklosti pa sem bil v pogovorih tudi s klubi, ki bi za malo denarja in brez ustrezne dvorane za trening radi rezultat in razvoj mladih. Če se bo ponudila lepa priložnost za delo na višji ravni, sem jo pripravljen izkoristiti,” pravi nekdanji reprezentant.
Tudi v reprezentančni košarki se ne vidi, obenem pa je bilo bolj ali manj jasno, da si je s poletno kritiko na račun KZS in izjavami o klanih ter slabih odnosih (v prenosih na SK in intervjuju za Dnevnik) vsaj pri zdajšnjem vodstvu zaprl vrata. “O tem niti ne razmišljam. Povedal sem, kar mislim. Povedal sem, kar vem. Sem govoril neresnico? Ne, tudi nihče me ni nikoli demantiral. Vesel bi bil, če bi me, saj želim, da se vsi združijo in delajo za slovensko košarko. Jaz pa, ponavljam, nimam reprezentančnih ambicij,” odgovarja Maravič.
V Ljubljani, ki je vsaj na članski ravni četrti klub v prestolnici, so igrali tudi košarkarji, kot so Luka Kureš, Lian Boisa ali Igor Stjepanović. “Tudi zdaj imamo nekaj mladih fantov. Denimo Amadeja Štularja in Marka Bukviča. Ali pa Timoteja Trškana ter brata Nika in Gala Krajnčiča. Pred vsemi je veliko dela, če bodo želeli dobiti pravo priložnost. Obenem pa sem trener, ki zna oceniti, kdaj je treba košarkarju povedati, da je prerasel okolje in se mora preseliti v večji klub,” pravi Maravič, čigar Ljubljano, kot vse kaže, čaka boj za obstanek v 2. SKL.
V drugačnem položaju je Ožboltova Plama Pur. Ne prvič. Že predlani so se Bistričani znašli na pragu prve lige. Za zadnji korak naposled ni bilo prave klubske odločnosti. Bi bila lahko letos zgodba drugačna? “Čustva pravijo, da moramo v prvo ligo. Je to realno? To je vprašanje za upravo. A o tem je prezgodaj govoriti. Vem, da o nas govorijo kot o favoritih. A menim, da ima kakšen tekmec boljši nabor košarkarjev. Mi se borimo na svoj način,” pravi Ožbolt, ki se dobro zaveda, da bi ob prehodu v 1. SKL moral ob zajetni finančni injekciji dodobra prevetriti kader, s tem pa bi klub izgubil lokalni pridih.
“Navijam za Ožbolta. Verjamem in upam, da bodo prišli v prvo ligo,” je ob tem pristavil Maravič, ki je moč prijateljevega kluba v soboto občutil tudi na lastni koži. Bistričani so resda v tekmo na Brodu vstopili nekoliko omahljivo, nato pa aktivirali najmočnejše adute, med njimi tudi robustnega centra Anžeta Srebovta, ki je na tej ravni ob nekoliko počasnejšem ritmu pogosto nerešljiva uganka, ter naposled prišli do zanesljive zmage (95:70). Že 12. v sezoni. Z njo ohranjajo prednost pred Novo Gorico, ki s trenerjem Janom Močnikom ter povprečno precej mlajšim kadrom pogleduje proti vrhu.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!